Z začetkom pogajanj za spremembe in dopolnitev Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti opažajo večje število vprašanj o beleženju delovnega časa, hkrati pa tudi precej napačnih interpretacij novih predvidenih obveznosti delodajalcev, ki pravzaprav niso nove.

Obveznost vodenja evidenc oziroma pogosto t.i. "štempljanje" obstaja že v veljavni zakonodaji. Delodajalec mora namreč v skladu z 12. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti med drugim voditi tudi evidenco o izrabi delovnega časa. Evidenca o izrabi delovnega časa ni namenjena zgolj potrebi obračuna plač, kot je pogosto razširjeno mnenje med delodajalci, temveč je zelo pomembna z vidika pravilnega zagotavljanja delovnopravnih pravic s področja delovnega časa, odmorov in počitkov.

Zato na ministrstvu predvidevajo podrobnejšo opredelitev, kako voditi evidence delovnega časa. Evidenco delovnega časa je namreč treba predložiti na zahtevo pristojnega organa, npr. med drugim v primerih nadzora izvajanja delovnopravne zakonodaje v zvezi z delovnim časom, odmori in počitki. Je tudi listina, na podlagi katere lahko delavci zagotovijo ustrezno izrabo svojih pravic, delodajalci pa na drugi strani izkazujejo skladnost z zakonodajo.

Ministrstvo še poudarja, da obveznost vodenja evidenc delovnega časa v prav nobenem delu ne posega v fleksibilnost organizacije dela in delovnega časa pri posameznem delodajalcu. Vsak delodajalec lahko v okviru zakonskih možnosti prosto razporeja delo in delovni čas posameznega delavca.

Vir: MDDSZ