Določba 85. člena ZDavP-2, na podlagi katere je bila opravljena vročitev je v razmerju do določb ZUP, ki urejajo vročitev, lex specialis. Pravilna je tudi v primeru, če se dokument vroča v tujino, saj za takšen primer ni predvidena nobena izjema.

Evidenčna številka: UP00021393

Datum odločbe: 05.10.2018

Področje: DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK

Institut: dohodnina - status rezidenta - status zavezanca - tožnik v tujini - vročanje pisanj - prepozna pritožba

Jedro

Določba 85. člena ZDavP-2, na podlagi katere je bila opravljena vročitev je v razmerju do določb ZUP, ki urejajo vročitev, lex specialis. Pravilna je tudi v primeru, če se dokument vroča v tujino, saj za takšen primer ni predvidena nobena izjema.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijani sklepom zavrgel pritožbo tožnika zoper odločbo, izdano v zadevi ugotovitve rezidentskega statusa št. 4218-10267/2015-3 z dne 19. 11. 2015 ter odločil, da stranka trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, medtem ko davčnemu organu posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik 31. 3. 2016 vložil pritožbo zoper omenjeno odločbo, izdano v zadevi ugotovitve rezidentskega statusa. Odločba je bila tožniku poslana navadno. Datum odpreme odločbe je bil 23. 11. 2015, kar pomeni, da je bila odločba z ozirom na določbo 85. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po kateri je vročitev odločbe opravljena 15. dan od dneva odpreme, vročena 8. 12. 2015. Rok za pritožbo je torej potekel 23. 12. 2015, kar pomeni, da je bila pritožba vložena po izteku pritožbenega roka in se zato v skladu z drugim odstavkom 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) kot prepozna zavrže.

3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. Zavrnil je tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori navaja, da je določba 85. člena ZDavP-2, na podlagi katere je bila opravljena vročitev v konkretnem primeru, v razmerju do določb ZUP, ki urejajo vročitev in na katere se sklicuje tožnik, lex specialis in da je takšna vročitev pravilna. Pravilna je tudi v primeru, če se dokument vroča v tujino, saj za takšen primer ni predvidena nobena izjema. Poleg tega je rok, po poteku katerega se šteje, da je odločba vročena, razumno dolg, saj od odpreme in do poteka roka za pritožbo poteče skupaj 30 dni. Za neutemeljen šteje pritožbeni organ tudi ugovor, da je bilo vročanje opravljeno napačno, ker je bilo opravljeno drugače oziroma na drug naslov, kot ga je tožnik navedel v svoji vlogi. Ugotavlja namreč, da iz odredbe za vročitev in iz izpisa evidence o izhodni pošti jasno izhaja, da je bila odločba 23. 11. 2015 odpremljena na naslov (v Veliki Britaniji), ki ga je tožnik navedel v vprašalniku. Poleg tega tožnik niti ne zatrjuje, da odločbe ne bi prejel oziroma ne pojasni, kdaj in kako jo je prejel - ni pa dvoma, da jo je prejel, saj je vložil pritožbo - in s tem ne ovrže navedbe organa prve stopnje o odpremi odločbe oziroma o vročanju v tujino. Zatrjevane napake pri vročanju zato pritožbeni organ zavrne kot pavšalne. Kot pavšalen in nerazumen pa zavrne tudi ugovor, da je bila tožniku odločba namenoma vročena pred božičnimi prazniki zato, da bi se zadeva zaključila v tožnikovo škodo ter poudari, da je datum odpreme že 23. 11. 2015 (in torej mesec dni pred Božičem).

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno razveljavitev (pravilno: odpravo) ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je pravilnost in zakonitost odločbe z dne 19. 11. 2015 (na katero se nanaša izpodbijani sklep) v celoti izpodbijal v pritožbi ter da pritožbeni organ vsebinskega dela pritožbe sploh ni obravnaval, temveč je ugotavljal samo procesne pogoje glede pravočasnosti njene vložitve. Izpodbijani sklep v celoti izpodbijal že v pritožbi. Odločitev pa je napačna tudi v primeru, če je odločbo o rezidentskem statusu šteti za odločbo iz prvega odstavka 85. člena ZDavP-2. Odločbo je davčni organ dolžan poslati na naslov zavezanca in ne na katerikoli naslov. Tožnik je v vlogi za ugotovitev rezidentskega statusa kot naslov, na katerega želi prejemati uradno pošto, izrecno navedel naslov v Londonu in zato je bil davčni organ dolžan uradno pošto poslati na ta naslov, ki je naslov, na katerem je tožnik tudi dejansko živel.

5. Navedba davčnega organa, da je bila odločba odpremljena 23. 11. 2015, še ne pomeni, da je bila tega dne dejansko odpremljena. Ker tožnik živi v Angliji, navadna pošta potuje dlje časa in tako tožnik ni imel prav nobene možnosti, da v roku vloži pritožbo, kar je kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

6. Način vročanja iz prvega odstavka 85. člena po prepričanju tožnika tudi sicer ni v skladu z Ustavo, ker ne omogoča varovanja tožnikovih pravic. Način vročanja ne omogoča prejemniku, da ugotovi datum vročitve in tek roka za pritožbo, kar dejansko onemogoča pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

7. Izpodbijana odločba (pravilno: sklep) pa je po navedbah v tožbi nezakonit tudi zato, ker je vročanje po določbah ZDavP-2 napačno. V konkretnem primeru bi bilo treba glede vročanja uporabiti določbe Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ker se izdana odločba na status rezidenta in s tem na obveznost plačila dohodnine. ZDoh-2 posebnega načina vročanja ne določa, zato je treba uporabiti določbe ZUP. Po teh določbah pa je v primeru, kakršen je obravnavani, obvezna osebna vročitev in ker davčni organ določb ZUP ni upošteval, je zaradi napačnega načina vročanja pritožbo treba šteti za pravočasno.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi izpodbijanega sklepa in odločbe o pritožbi. Pravilno in izčrpno pa je v odločbi druge stopnje odgovorjeno tudi na vse ugovore, ki jih vsebuje pritožba. Zato sodišče razlogov davčnih organov ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

11. V zvezi s tožbenim ugovorom, da se pritožba ni presojala po vsebini, sodišče le še dodaja, da za zahtevano vsebinsko presojo pritožbenih navedb v konkretnem primeru ni bilo pogojev, saj pritožba ni prestala preizkusa že v pogledu procesnih predpostavk (pravočasnosti vloge), kar v skladu z določbami ZUP, po katerih se vloga v takšnem primeru zavrže, onemogoča organu tako nadaljnje postopanje z vlogo kot tudi obravnavanje njene vsebine.

12. Na tožbeni ugovor, da zadevna odločba ni bila poslana na pravilen naslov, odgovori že drugostopenjski davčni organ ter pri tem pravilno in skladno s podatki, ki so v upravnih spisih, ugotavlja, da je bila odločba dne 23. 11. 2015 odpremljena na naslov, ki ga je tožnik navedel v vprašalniku kot naslov za vročanje pošte. Ostale ugovore v zvezi z odpremo odločbe, ki jih tožnik ponavlja v tožbi, prav tako že organ druge stopnje utemeljeno zavrne kot pavšalne ter pri tem pravilno poudari, da tožnik ne trdi, da odločbe ne bi prejel in tudi ne navede nobenih okoliščin, ki bi potrjevale njegove navedbe o tem, da „ni imel prav nobene možnosti, da vloži pritožbo“. Opredeli pa se tudi glede načina oziroma časovnih dimenzij vročanja iz 85. člena ZDavP-2 ter obrazloženo oceni predpisani rok za vročanje kot razumen, s čimer se strinja tudi sodišče in ki zato poleg tožbenih očitkov o nezakonitosti izpodbijane odločitve zavrača kot neutemeljene tudi vse tožbene navedbe, ki se nanašajo na neustavnost zakonske ureditve.

13. Povsem neutemeljeno pa je tudi tožbeno zatrjevanje, da je vročanje po določbah ZDavP-2 napačno in da bi bilo potrebno glede vročanja uporabiti določbe ZDoh-2 oziroma ZUP, ker ta zakon (ZDoh-2) določb o vročanju nima. Uporaba določb ZUP je namreč po drugem odstavku 2. člena ZDavP-2 subsidiarna in je na mestu samo, kadar gre za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo, z zakonom o obdavčenju, s tem zakonom (ZDavP-2), zakonom, ki ureja davčno službo, zakonom, ki ureja carinsko službo ali zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor. Vprašanje vročanja pa je posebej urejeno z ZDavP-2, zato ni podlage za zahtevano uporabo določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

14. Sodišče je glede na povedano izpodbijani sklep spoznalo za zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa za neutemeljene. Zato je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

16. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

Zveza:
RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 85
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 240, 240/2

Datum zadnje spremembe:
04.06.2019

Vir: Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije