Opravilna številka: sklep U 2852/2005
Datum seje senata: 27.11.2007

JEDRO:
Pravovarstveni interes pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj, v obravnavani zadevi pa je tožena stranka v celoti ugodila pritožbi in odpravila prvostopno odločbo ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. Odprava odločbe pomeni, da se vzpostavi pravno stanje, kot da ta odločba ni bila izdana, torej pravno stanje kot je bilo pred njeno izdajo, kar je v korist tožnice. Tožnica je v pritožbi tudi sama predlagala takšno odločitev tožene stranke. To sicer ne pomeni, da tožnica ob vložitvi tožbe zaradi molka organa ni imela pravnega interesa za upravni spor. Glede na pozneje izdano odločbo tožene stranke pa tožnica svojega interesa za nadaljevanje tega upravnega spora ne izkazuje več in ga tudi z razširitvijo tožbe na novo izdani akt ni pojasnila.

IZREK:
Tožba se zavrže.
Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi tožnice in odločbo Davčnega urada A. št. ... z dne 21. 5. 2003 odpravila ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. Prvostopni organ je z navedeno odločbo odločil, da mora tožnica zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (DDV) plačati razliko DDV za mesečna davčna obdobja od januarja 2001 do decembra 2001 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi svoje odločitve se tožena stranka sklicuje na 3. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 30/01, v nadaljevanju ZDDV), po katerem se DDV obračunava in plačuje od dobav blaga in opravljenih storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti na območju Republike Slovenije za plačilo in 1. odstavek 21. člena ZDDV, po katerem je osnova za DDV vse kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo davčni zavezanec prejel od kupca, naročnika ali tretje osebe za opravljen promet blaga oziroma storitev, v nadaljevanju se sklicuje na 1. odstavek 39. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju ZDavP), ki določa v katerih primerih lahko davčni organ ugotovi davčno osnovo z oceno in na 2. odstavek istega člena, ki ju citira, ter v nadaljevanju navaja določbe 3. in 4. odstavka istega člena, po katerih se pri oceni davčne osnove davčni organ opre tudi na podatke, ki so primeroma navedeni v prejšnjem odstavku, pri osebah, ki opravljajo enako ali podobno dejavnost oziroma pri osebah, ki dosegajo primerljive vrste dohodkov in po katerem se z oceno določena davčna osnova zniža, če zavezanec dokaže, da je osnova nižja. Iz odločitve prvostopnega organa izhaja, da je v obravnavanem primeru pristopil k oceni davčne osnove pri tožnici na podlagi ugotovitve, da le ta ni evidentirala vsega prometa, kar pomeni, da njeni obračuni DDV temeljijo na neresničnih oziroma nepravilnih podatkih (3. alinea 1. odstavka 39. člena ZDavP). Svojih ugotovitev v zvezi s tožničino neevidentirano nabavo hrane in pijače po mnenju tožene stranke prvostopni organ ni utemeljil, saj ni pojasnil, zakaj meni, da so se poslovni dogodki po spornih računih dobavitelja A.A.A. d.o.o., A., dejansko zgodili. Na podatkih iz omenjenih spornih računov pa temelji tudi sama ocena davčne osnove. Po mnenju tožene stranke sami računi, ki s strani izdajatelja računa niso podpisani, ne izpričujejo poslovnega dogodka, prvostopni organ pa tudi ni pojasnil, zakaj se je oprl na podatke iz ročno izpisanih dobavnic, ki s strani prejemnika niso podpisane. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se prvostopni organ pavšalno sklicuje na zaslišanje štirih prič, ki so bili zaposleni pri dobavitelju, ne da bi navedel poimensko, kdo so te priče in kaj so konkretno izjavile ter se po mnenju tožene stranke odločba opira na dejstva, o katerih se tožnik v postopku pred izdajo odločbe ni imel možnost izjaviti, kot to zahteva načelo zaslišanja stranke. Prvostopni organ tudi ni pojasnil, v katerem delu dobavnice in izjave prič ter pogodbenega prevoznika kažejo na to, da je tožnica sporno blago dejansko prejela. Prvostopni organ pa tudi ni ugotavljal drugih relevantnih podatkov pri tožnici kot pri izdajatelju računa. Po mnenju tožene stranke izpodbijana odločba ni obrazložena v skladu z določbami 214. člena Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 – 52/02, v nadaljevanju ZUP), nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje, tožnici ni bila dana možnost sodelovanja v postopku ter gre za bistveno kršitev pravil postopka (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). Tožena stranka je prvostopnemu organu podala tudi napotke v zvezi z upoštevanjem odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004 v zvezi z zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je vložila najprej tožbo zaradi molka organa, ki jo je potem, ko je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, razširila tudi zoper le-to. Po mnenju tožnice so bile kršene določbe ZDavP in ZUP, kakor tudi določbe materialnih predpisov, davčni organ pa je napačno ugotovil dejansko stanje. Ob tem navaja, da je davčni organ druge stopnje zmotno pritrdil navedbam organa prve stopnje, da iz najdenih domnevnih računov izhajajo dejstva in okoliščina, da je tožnica pri družbi A.A.A. d.o.o. nabavljala blago brez računov, ga plačevala z gotovino, prejemala brez dobavnic in podobno in da je zmotno zaključil, da je organ prve stopnje pravilno izvedel ugotovitveni postopek, kar tožnica izpodbija. Zatrjuje, tako kot v pritožbi, da na podlagi pravil dokazovanja po ZUP v obravnavanem primeru organ ni in ne more zaključiti, da gre za take listine, saj iz njih ne izhajajo nobena odločilna dejstva in okoliščine, ki bi bile podlaga za takšno sklepanje organa ter da gre za bistveno kršitev pravil postopka. Nepravilno pa so bili tudi izvajani dokazi v zvezi s pričami, saj se tožnici ni bilo mogoče izjaviti o okoliščinah, ki jih te izpovedujejo, ter je posledično napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka predlaga, da se odločba tožene stranke razveljavi (pravilno odpravi) in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Sodišče je o tožbi odločalo na podlagi 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - 46/06– Odl.US, v nadaljevanju ZUS) v zvezi s 104. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06,26/07-skl.US, dalje ZUS-1) in jo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristi zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku. Pravni interes je bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora, pravovarstveno potrebo pa mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njene pravice oziroma njen pravni interes ne bo zavarovan. Pravovarstveni interes pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj, v obravnavani zadevi pa je tožena stranka v celoti ugodila pritožbi in odpravila prvostopno odločbo ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. Odprava odločbe pomeni, da se vzpostavi pravno stanje, kot da ta odločba ni bila izdana, torej pravno stanje kot je bilo pred njeno izdajo, kar je v korist tožnice. Tožnica je v pritožbi tudi sama predlagala takšno odločitev tožene stranke. Res je stališče tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe zavezujoče za organ prve stopnje, vendar se pravnomočnost razteza le na izrek in bo v ponovljenem postopku imela stranka vse procesne pravice kot tudi zagotovljeno pravno varstvo, zato po presoji sodišča izpodbijana odločba očitno ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu. To sicer ne pomeni, da tožnica ob vložitvi tožbe zaradi molka organa ni imela pravnega interesa za upravni spor. Glede na pozneje izdano odločbo tožene stranke pa po povedanem, tožnica svojega interesa za nadaljevanje tega upravnega spora ne izkazuje več in ga tudi z razširitvijo tožbe na novo izdani akt ni pojasnila, sodišču pa tudi niso razumljive navedbe, ki jih v zvezi s toženo stranko navaja tožnica v tožbi, saj se očitno nanašajo na prvostopno odločbo in ne na odločbo tožene stranke, ki je predmet tega spora.

Ker mora za odločanje v upravnem sporu tožnik ves čas postopka od vložitve tožbe do odločitve sodišča izkazovati pravni interes in mora na njegov obstoj sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti, izpodbijana odločba po presoji sodišča ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo treba zavarovati v tem sporu ter so s tem podani razlogi za zavrženje tožbe iz 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, tudi ni upravičena do povrnitve stroškov postopka po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07, dalje ZPP-UPB3), ki se po določbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 v zvezi s 16. členom ZUS, v povezavi s 104. členom ZUS-1, uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta.

VIR: http://www.sodisce.si/