1.0 DEFINICIJA STALNE POSLOVNE ENOTE ZA NAMENE OBDAVČITVE Z DDV

Pojem stalne poslovne enote je eden od pomembnejših pojmov v DDV sistemu Evropske Unije (v nadaljevanju: EU). Gre za pojem EU, zato razlaga pojma ne sme biti prepuščena posamezni državi članici. Pravilna določitev obstoja stalne poslovne enote je lahko odločilna pri določitvi kraja opravljanja storitev in posledično plačnika DDV od opravljene storitve. Cilj določb, ki določajo kraj, ki je davčno upoštevna navezna okoliščina za opravljanje storitev, je izogibanje sporom glede pristojnosti, ki lahko pripeljejo do dvojnega obdavčenja ali neobdavčenja prihodkov. Za opravljanje storitev bi moral biti kraj obdavčitve načeloma kraj dejanske potrošnje.

Člen 44 Direktive o DDV[1] oz. prvi odstavek 25. člena ZDDV-1[2] vsebujeta splošno pravilo za določitev kraja opravljanja storitev, katerih prejemnik je davčni zavezanec. Kraj opravljanja storitev je za prejemnika storitev - davčnega zavezanca, ki deluje kot tak, kraj, kjer ima ta sedež svoje dejavnosti. Če so storitve opravljene stalni poslovni enoti davčnega zavezanca v kraju, ki ni kraj, v katerem ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima stalno poslovno enoto.

Za uporabo členov 44. in 45 Direktive o DDV (25. člena ZDDV-1) se v skladu z 10. členom uredbe[3], po kateri je za uporabo določb glede kraja opravljanja storitev kraj sedeža dejavnosti davčnega zavezanca kraj, kjer se opravljajo dejavnosti glavne uprave podjetja. Pri tem se upoštevajo:

• kraj, na katerem se sprejemajo bistvene odločitve podjetja v zvezi s splošnim upravljanjem podjetja,
• kraj registriranega sedeža podjetja in
• kraj srečevanja vodstva podjetja.

Če se s temi merili ne more zagotovo določiti kraja sedeža dejavnosti, se kot glavno merilo upošteva kraj, na katerem se sprejemajo bistvene odločitve v zvezi s splošnim upravljanjem podjetja. Sama prisotnost poštnega naslova se ne more šteti za kraj sedeža dejavnosti davčnega zavezanca.

Pomembnost določitve obstoja stalne poslovne enote za namene obdavčitve z DDV se izraža v primerih, kadar izvajalec storitve opravi tujemu davčnemu zavezancu storitev, za katero se kraj opravljanja storitve določi po splošnem pravilu, pri čemer je dejansko prejemnik storitve njegova stalna poslovna enota v državi članici izvajalca storitve. V tem primeru je namreč plačnik DDV od opravljene storitve izvajalec storitve, ki od opravljene storitve obračuna DDV domače države članice.

Pravna opredelitev stalne poslovne enote je trenutno podana v 11. členu uredbe. Za uporabo člena 44 Direktive o DDV (ali prvega odstavka 25. člena ZDDV-1) je »stalna poslovna enota« vsaka enota, ki ni sedež dejavnosti iz člena 10 te uredbe, z dovolj stalnimi in ustrezno strukturiranimi človeškimi in tehničnimi viri, da lahko prejme in uporabi storitve, ki so opravljene za lastne potrebe navedene poslovne enote[4].

»Stalna poslovna enota« je tudi vsaka enota, ki ni sedež dejavnosti iz člena 10 uredbe, z dovolj stalnimi in ustrezno strukturiranimi človeškimi in tehničnimi viri, da lahko opravlja storitve, ki jih zagotavlja, za uporabo naslednjih členov:

1. člen 45 Direktive o DDV (določa splošno pravilo glede kraja opravljanja storitev osebi, ki ni davčni zavezanec),
2. od 1. januarja 2013, drugi pododstavek člena 56(2) Direktive o DDV (določa kraj dajanja v najem zasebnega čolna, razen kratkoročnega najema, osebi, ki ni davčni zavezanec);
3. člen 192a Direktive o DDV (določa plačnika DDV oz. s tem v povezavi, kdaj se davčni zavezanec, ki ima stalno poslovno enoto v eni od držav članic, šteje, da v tej državi nima sedeža).[5]

Posledično se lahko o obstoju poslovne enote za namene DDV odloči le v primeru, če so izpolnjeni pogoji iz 11. člena uredbe. Za obstoj stalne poslovne enote gre torej v primerih, ko ima davčni zavezanec enoto z dovolj stalnimi in ustrezno strukturiranimi človeškimi in tehničnimi viri, ki omogočajo:

• prejem in uporabo storitev, ki so ji bile opravljene za lastne potrebe, ali
• opravljanje storitev, ki jih zagotavlja. 

Ta dva pogoja ne pomenita, da se ustvarjata dve različni definiciji pojma stalne poslovne enote (stalne poslovne enote za prejemanje storitev – »purchasing« in stalne poslovne enote za opravljanje storitev – »supplying«).

Razpolaganje z identifikacijsko številko za DDV samo po sebi ni zadostno, da bi poslovna enota veljala za stalno poslovno enoto davčnega zavezanca[6].

Iz navedenih določb izhaja, da načeloma naslednje karakteristike določajo, ali obstaja poslovna enota:

• časovni element: zadostna stopnja stalnosti,
• človeški viri,
• tehnični viri,
• sposobnost prejemanja in uporabe storitev (poslovna enota kot prejemnica storitev) ali sposobnost opravljanja storitev, ki jih zagotavlja (poslovna enota kot izvajalka storitev).

Natančnejše opredelitve, kaj se šteje za dovolj stalne in ustrezno struktirirane človeške in tehnične vire, ni podane. V okviru kriterijev iz 11. člena uredbe, ki morajo biti izpolnjeni, se je treba osredotočiti na obstoj človeških in tehničnih virov z zadostno mero stalnosti, ki omogočajo prejem in uporabo storitev ali opravljanje storitev. Pri opredelitvi stalne poslovne enote za namene DDV je treba upoštevati dejansko ekonomsko situacijo in preveriti, ali so izpolnjeni pogoji v vsakem posameznem primeru.

Pojem stalne poslovne enote je definiran le v zvezi z opravljanjem storitev, saj na splošno ni pomemben v zvezi z določitvijo kraja obdavčitve dobav blaga. Transakcije, ki obsegajo dobavo blaga, same po sebi ne morejo vzpostaviti stalne poslovne enote davčnega zavezanca. Če davčni zavezanec prenese blago, ki je del njegovih poslovnih sredstev, v drugo državo članico za namene svojega podjetja[7], tej dobavi pa sledi pridobitev blaga znotraj Unije tega davčnega zavezanca v drugi državi članici[8], to ni dovolj, da bi se lahko zaključilo, da ima davčni zavezanec stalno poslovno enoto v državi članici, v katero je bilo preneseno blago v skladu z 9. členom ZDDV-1.[9]

Pomembno je tudi poudariti, da je izraz stalna poslovna enota opredeljen v vzorčni konvenciji OECD o izogibanju dvojnega obdavčenja, vendar te opredelitve po mnenju Sodišča EU ni mogoče upoštevati za namene določanja kraja opravljanja storitev pri obdavčevanju z DDV, ker se opredelitev iz vzorčne konvencije nanaša na neposredno obdavčitev, medtem ko gre pri DDV za posredno obdavčitev.

2.0 KRITERIJI ZA OPREDELITEV OBSTOJA STALNE POSLOVNE ENOTE

2.1 Zadostna stopnja stalnosti

Iz definicije stalne poslovne enote izhaja zahteva, da ima stalna poslovna enota dovolj stalne in ustrezno strukturirane človeške in tehnične vire. S tem se je v definicijo dodal časovni element, pri čemer se zastavlja vprašanje, kako opredeliti zadostno stopnjo stalnosti (v angl. j. »sufficient degree of permanence«) človeških in tehničnih virov ter tudi trenutek, kdaj je treba to opredeliti.

Zaradi zahteve po stalnosti poslovne enote mora biti davčni zavezanec zmožen razpolagati s človeškimi in tehničnimi viri. Zato se zahteva zlasti obstoj pogodb o zaposlitvi ali najemu človeških in tehničnih virov, na podlagi katerih lahko davčni zavezanec z njimi razpolaga kot z lastnimi viri, in ki jih ni mogoče v kratkem času razveljaviti[10].

Izvajalec in prejemnik storitve morata obstoj stalne poslovne enote praviloma določiti v času, ko se transakcija opravlja. Načelo pravne gotovosti zahteva, da se davčni zavezanci lahko sklicujejo na kriterije in ustrezna dokazila, ki so jim na voljo v času opravljanja dejavnosti. Če gre za vprašanje obstoja stalne poslovne enote davčnega zavezanca, bi bilo primerno, da se izkaže namen davčnega zavezanca, da ima ali bo imel v času transakcije vzpostavljeno stalno poslovno enoto v skladu z relevantnimi kriteriji, obstoj katere lahko na zahtevo davčnega organa podpre z objektivnimi dokazili.

2.2 Ustrezno strukturirani človeški in tehnični viri

Nujno je, da se ustreznost strukture človeških in tehničnih virov presoja na podlagi dejstev in okoliščin v vsakem posameznem primeru posebej. Pri tem velja nameniti pozornost različnim dejavnikom, kot opisano v nadaljevanju.

Od vrste/narave opravljene dejavnosti je odvisno, kakšna raven človeških in tehničnih virov se zahteva, saj en scenarij lahko zahteva drugačno raven teh virov kot drug scenarij. Podjetja, ki poslujejo ali trgujejo z uporabo digitalne tehnologije (npr. t.i. e-trgovanje), so praviloma v večji meri odvisna od tehničnih virov (npr. elektronskih vmesnikov in podpore strankam na daljavo), kot podjetja, ki opravljajo dejavnost na tradicionalen način. Sodišče EU je pripisalo pomen specifičnim virom, kot npr. računalniški opremi, strežnikom, ustrezni programski opremi in sistemu za sklepanje pogodb s potrošniki. Navedeno ne pomeni, da lahko o obstoju stalne poslovne enote odločimo, če je tehnična oprema, kot npr. računalniška oprema ali strežnik, edina povezava z določeno lokacijo.

Ni nujno, da je davčni zavezanec lastnik tehničnih virov, s katerimi opravlja storitve. Tehnični viri so lahko dani na voljo tudi na podlagi pogodbe ali so na splošno na voljo za izvajanje storitev, pri čemer pogodbe ni mogoče v kratkem času razveljaviti. 

V zvezi s pojmom »človeški viri« je pomemben nadzor, ki ga ima davčni zavezanec nad človeškimi viri. Ni nujno, da so človeški viri zaposleni pri davčnem zavezancu, ki prejema ali opravlja storitve, dovolj je lahko, da so na voljo človeški viri, nad katerimi ima davčni zavezanec primerljiv nadzor, kot nad pri njem zaposlenimi človeškimi viri. Tuji viri poslovne enote morajo biti na razpolago na podoben način kot lastni viri.

Za stalno poslovno enoto se ne šteje enota, ki opravlja samo neke pripravljalne ali pomožne storitve (npr. zaposlovanje, administrativne zadeve, raziskave, oglaševanje, nakup materialnih sredstev, opreme za opravljanje dejavnosti podjetja ipd.).

Pri opredelitvi obstoja stalne poslovne enote je pomemben koncept tudi t.i. test racionalnosti. Iz ustaljene sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je z davčnega vidika najkoristnejša in zato primarna navezna okoliščina za določitev kraja opravljanja storitev sedež gospodarske dejavnosti davčnega zavezanca. Upoštevanje druge poslovne enote je mogoče le v primeru, če sedež dejavnosti ne vodi do razumne rešitve ali ustvarja spor z drugo državo članico. Kraj sedeža tudi ne pomeni razumne rešitve, če vodi k izkrivljanju konkurence in če spodbuja podjetja, da ustanavljajo sedež dejavnosti v drugi državi z namenom izogibanja obdavčitvi z DDV[11].

3.0 DOLOČITEV KRAJA STALNE POSLOVNE ENOTE PREJEMNIKA STORITVE

Izvajalec storitve je dolžan presoditi, ali bo storitev opravljena stalni poslovni enoti davčnega zavezanca, ki bo storitev tudi uporabila za namene svoje dejavnosti[12].

Izvajalec mora preučiti naravo in uporabo opravljene storitve. Kadar zaradi narave in uporabe opravljene storitve ni mogoče identificirati stalne poslovne enote, za katero se opravlja storitev, mora biti izvajalec pri identificiranju stalne poslovne enote še posebej pozoren na to, ali pogodba, naročilnica in identifikacijska številka DDV, ki jo je dodelila država članica prejemnika in mu jo je sporočil prejemnik, identificirajo stalno poslovno enoto kot prejemnika storitve in ali je stalna poslovna enota subjekt, ki plačuje za storitev.

Če stalne poslovne enote prejemnika, za katero se opravlja storitev, ni mogoče določiti na podlagi prej navedenih ekonomskih in objektivnih okoliščin ali če se storitve iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1 (člena 44. Direktive o DDV) opravljajo za davčnega zavezanca po pogodbi, ki zajema eno ali več storitev, ki se uporabijo na način, ki ga ni mogoče identificirati ali količinsko izmeriti, izvajalec upravičeno šteje, da se storitve opravijo v kraju, kjer ima prejemnik sedež svoje dejavnosti.

Ključne informacije glede tega, kdo in kje bo uporabil opravljene storitve, ima naročnik oz. prejemnik storitve. Kot je že navedeno pod točko 2.1 tega podrobnejšega opisa, načelo pravne gotovosti zahteva, da se lahko davčni zavezanci sklicujejo na kriterije in ustrezna dokazila, ki so jim na voljo v času opravljanja dejavnosti.

Glede na navedeno bi bilo ustrezno, da izvajalci storitev pri prejemniku storitve, za katerega na podlagi preučitve narave in uporabe storitev menijo, da storitev lahko prejme in uporabi stalna poslovna enota davčnega zavezanca v Sloveniji, preverijo najmanj naslednje informacije:

• katere transakcije opravlja davčni zavezanec v Sloveniji,
• ali ima davčni zavezanec v Sloveniji v lasti ali najeto skladišče, poslovne prostore, zaposlene ali najete delavce ter druge tehnične vire,
• ali ima prejemnik storitve stalno poslovno enoto v Sloveniji v smislu 11. člena uredbe (ustrezna strukturiranost in stalnost človeških in tehničnih virov),
• ali bo stalna poslovna enota prejemnica in uporabnica opravljenih storitev,
• kdo plača opravljene storitve (davčni zavezanec ali stalna poslovna enota davčnega zavezanca),
• identifikacijska številka za DDV, izdana davčnemu zavezancu v Sloveniji, ipd.

Slovenski davčni zavezanci pogosto opravljajo različne storitve tujim davčnim zavezancem, pri čemer se blago, ki je v lasti tujih davčnih zavezancev in v zvezi s katerim se opravijo storitve, nahaja v skladiščih v Sloveniji. V teh primerih je treba še več pozornosti nameniti morebitnemu obstoju stalne poslovne enote tujega davčnega zavezanca v Sloveniji (poslovna enota z zadostno stopnjo stalnosti in ustrezno strukturo v smislu človeških in tehničnih virov, ki mu omogoča prejemati storitve in jih uporabljati za svojo gospodarsko dejavnost), saj je prav od tega odvisna pravilna določitev kraja opravljanja storitev.

Kraj opravljanja storitev, katerega se določi v skladu s splošnim pravilom iz ZDDV-1 oz. Direktive o DDV, je Slovenija, če je na podlagi prej navedenih ekonomskih in objektivnih okoliščin mogoče ugotoviti, da so storitve opravljene stalni poslovni enoti v Sloveniji in bo ta stalna poslovna enota prejete storitve uporabila za opravljanje svoje ekonomske dejavnosti.

Če te storitve opravi davčni zavezanec s sedežem ali stalno poslovno enoto v Sloveniji prejemniku s stalno poslovno enoto v Sloveniji, mora izvajalec storitve od opravljene storitve obračunati slovenski DDV. Če storitev opravi davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v drugi državi članici ali tretji državi, prejemnik storitve pa je stalna poslovna enota davčnega zavezanca v Sloveniji, mora prejemnik storitve (stalna poslovna enote v Sloveniji) od prejete storitve obračunati in plačati DDV v Sloveniji.

4.0 OBVEZNOST IDENTIFIKACIJE ZA NAMENE DDV STALNE POSLOVNE ENOTE

Obveznost prijavljanja oz. identifikacije za namene DDV davčnega zavezanca ureja 78. člen ZDDV-1. Vsaka oseba mora davčnemu organu prijaviti, kdaj začne opravljati dejavnost kot davčni zavezanec, in predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV. Davčni zavezanec mora davčnemu organu prijaviti tudi vsakršno spremembo v zvezi z dejavnostjo in prenehanje opravljanja dejavnosti.

Davčni organ mora s posamično identifikacijsko številko za DDV identificirati vsakega davčnega zavezanca, ki na ozemlju Slovenije opravlja dobave blaga ali storitev, od katerih se DDV lahko odbije, razen davčnega zavezanca, ki dobavlja blago ali opravlja storitve, za katere je v plačnik DDV izključno kupec oziroma naročnik ali oseba, kateri je blago ali so storitve namenjene (dobava plina, električne energije, energije za ogrevanje ali hlajenje po sistemih in omrežjih, opravljanje čezmejnih storitev, obdavčenih po splošnem pravilu, dobave blaga drugega v verigi tretjemu v verigi pri tristranskem poslu).

Davčni organ mora identificirati za namene DDV tudi vsakega davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, ki opravi pridobitev blaga znotraj Unije na ozemlju Slovenije, in vsakega davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, ki se odloči, da so njegove pridobitve blaga znotraj Unije predmet DDV (t.i. prostovoljni pridobitelj, če pridobitve blaga znotraj Unije v tekočem koledarskem letu ne presežejo zneska 10.000 eurov in ta znesek ni bil presežen niti v preteklem koledarskem letu).

Prav tako mora davčni organ za namene DDV identificirati tudi vsakega davčnega zavezanca, ki v Sloveniji prejme storitve, za katere je dolžan plačati DDV kot prejemnik storitve, in vsakega davčnega zavezanca, ki ima sedež v Sloveniji in opravlja storitve na ozemlju druge države članice, za katere je plačnik DDV izključno prejemnik storitve.

Navedeno pomeni, da se mora stalna poslovna enota tujega davčnega zavezanca identificirati za namene DDV v Sloveniji, če npr.:

• v Sloveniji opravlja pridobitve blaga znotraj Unije;
• prejme storitve, ki so jih opravili davčni s sedežem izven Slovenije, za katere je dolžna plačati DDV kot prejemnica storitev;
• dobavlja blago ali opravlja storitve na ozemlju Slovenije;
• opravlja storitve na ozemlju druge države članice, za katere je plačnik DDV prejemnik storitve.

Več v zvezi z identifikacijo za namene DDV davčnih zavezancev, ki nimajo sedeža v Sloveniji, je opisano v podrobnejšem opisu podrobnejšem opisu Davčni zavezanec in identifikacija za DDV.

5.0 SODNA PRAKSA SODIŠČA EU V ZVEZI Z DOLOČITVIJO OBSTOJA STALNE POSLOVNE ENOTE

V zvezi z določitvijo obstoja stalne poslovne enote za namene DDV je pomembna zlasti naslednja sodna praksa Sodišča EU:

• Sodba v zadevi Berkholz, C-168/84: postavitev igralnih avtomatov na krovu ladje (izven države, v kateri ima davčni zavezanec sedež), ki jih osebje davčnega zavezanca le občasno vzdržuje, ne predstavlja stalne poslovne enote davčnega zavezanca v drugi državi.
• Sodba v zadevi DFDS, C-260/95: turistična agencija s sedežem v prvi državi članici  opravlja storitve potnikom prek posrednika, ki deluje v drugi državi članici kot agent. Sodišče EU je pojasnilo, da je treba pri opredelitvi, ali ima v konkretnem primeru turistična agencija stalno poslovno enoto v drugi državi članici (v državi članici posrednika), najprej določiti, ali je posrednik, ki deluje v imenu turistične agencije, neodvisen od le-te. V naslednjem koraku pa je treba ugotoviti, ali posrednik, ki deluje zgolj kot pomožni organ turistične agencije, razpolaga s človeškimi in tehničnimi viri, značilnimi za stalno poslovno enoto.
• Sodba v zadevi ARO Lease, C-190/95: leasing družba, ki v drugi državi članici nima pisarniškega prostora, v katerem se lahko pripravijo pogodbe in sprejemajo vsakodnevne poslovne odločitve upravljanja, niti kraja za vmesno parkiranje vozil, povezanih s temi dejavnostmi, nima v drugi državi članici stalne poslovne enote.
• Sodba v zadevi Planzer, C-73/06: stalna baza, ki se uporablja za opravljanje pripravljalnih ali pomožnih dejavnosti, kot je zaposlovanje ali nakup tehničnih sredstev, potrebnih za opravljanje dejavnosti podjetja, ne pomeni obstoja stalne poslovne enote.
• Sodba v zadevi Welmory, C-605/12: da bi se lahko štelo, da ima družba stalno poslovno enoto v smislu člena 44 Direktive o DDV, mora imeti v drugo državi članici vsaj strukturo z zadostno stopnjo stalnosti in ustrezno organizacijo v smislu človeških in tehničnih virov, ki bi ji omogočala v tej drugi državi članici prejemati storitve, ki jih zanjo opravlja družba iz druge države članice, in jih uporabljati za svojo gospodarsko dejavnost. Za tako gospodarsko dejavnost je kljub njeni posebni naravi nujna vsaj ustrezna struktura, zlasti v smislu človeških in tehničnih virov, kot so računalniška oprema, strežniki in ustrezna programska oprema

Vir: www.fu.gov.si