Portal Racunovodja.com uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta.
Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen.

Se strinjam.         Ne strinjam se.         Želim izvedeti več.

Vpisano: 17.2.2019 0:49:21

Dodatek za delovno dobo - kolektivna pogodba dejavnosti

Rubrika: Sodna praksa - Vrhovno sodišče in Ustavno sodiščeprint Natisni

Dodatek za delovno dobo - kolektivna pogodba dejavnosti Določba 129. člena ZDR-1 je pomensko odprta in ne določa niti minimuma višine dodatka niti dolžine in načina upoštevanja delovne dobe pri določitvi dodatka za delovno dobo. Tako je strankam kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti prepuščeno, da samostojno uredijo višino dodatka za delovno dobo, torej tako dolžino in način upoštevanja delovne dobe kot tudi odmerni odstotek.

Odločba: VSRS Sodba VIII Ips 168/2018

ECLI:

Oddelek: Delovno-socialni oddelek

Datum seje senata: 19.12.2018

Senat: mag. Marijan Debelak (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Borut Vukovič, mag. Irena Žagar

Področje: DELOVNO PRAVO

Institut: odatek za delovno dobo - pogoji za priznanje - višina dodatka - kolektivna pogodba dejavnosti

Zveza: ZDR-1 člen 9, 9/1, 129, 222

Jedro:

Določba 129. člena ZDR-1 je pomensko odprta in ne določa niti minimuma višine dodatka niti dolžine in načina upoštevanja delovne dobe pri določitvi dodatka za delovno dobo. Tako je strankam kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti prepuščeno, da samostojno uredijo višino dodatka za delovno dobo, torej tako dolžino in način upoštevanja delovne dobe kot tudi odmerni odstotek. Ob predstavljeni ureditvi zakon razen samega priznavanja pravice do dodatka za delovno dobo, ne opredeli niti pogojev (dolžine in načina upoštevanja delovne dobe) niti višine v smislu odmernega odstotka, zato je oboje stvar kolektivnega urejanja.

Izrek:

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi:

„Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (v II., III. in V. točki izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova dodatka na delovno dobo za čas od februarja 2015 dalje, zavrne, tožeča stranka pa mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje v znesku 455,27 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev, do plačila.“

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 228,47 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev:

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku obračuna in plača mesečne zneske razlike v plači iz naslova dodatka za delovno dobo za čas od februarja 2015 do septembra 2016. Toženki je naložilo v obračun še dodatek za delovno dobo od 1. 10. 2016 do 21. 9. 2017 v višini 0,5 % za vsako leto tožnikove delovne dobe, dosežene do 30. 6. 2007, in v višini 0,6 % za vsako leto delovne dobe od 1. 7. 2007 dalje. Toženka je tožniku izplačevala dodatek za delovno dobo do januarja 2015 glede na skupno delovno dobo, od tedaj dalje pa le glede na delovno dobo, ki jo je tožnik dosegel z zaposlitvijo pri njej. Sodišče je presodilo, da se glede na določbe 9., 129. in 222. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) kot pravna podlaga za določitev dodatka za delovno dobo ne more uporabiti določba 48. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (v nadaljevanju Kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 6/2015 in naslednji). Ocenilo je, da je Kolektivna pogodba nezakonito skrajšala upoštevno delovno dobo, za katero se priznava dodatek za delovno dobo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom DoR 55/2018 z dne 17. 5. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanj:

- ali se prvi odstavek 129. člena ZDR-1 lahko razlaga tako, da delavcu pripada dodatek za vso delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih;

- ali se določba tretjega odstavka 9. člena ZDR-1 v zvezi z 222. členom ZDR-1 nanaša na višino ali tudi na obdobje, za katerega se dodatek obračuna;

- ali se res ne upošteva del 48. člena Kolektivne pogodbe, ki dodatek za delovno dobo priznava za vsako izpolnjeno leto delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, ampak samo del, ki se nanaša na višino tega dodatka.

4. Toženka je vložila dopuščeno revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Navaja, da določbi 9. in 222. člena ZDR-1 omogočata drugačno ureditev dodatka za delovno dobo, ki se ne nanaša samo na določitev višine dodatka, kot ga razumeta sodišči nižjih stopenj. Na višino dodatka vpliva tudi dolžina in način upoštevanja delovne dobe. Zato bi se tudi pri razlagi določitve višine s strani socialnih partnerjev moralo dopustiti urejanje splošnega načina priznavanja širših pogojev za določitev dodatka za delovno dobo. Iz komentarjev relevantnih zakonskih določb izhaja, da je ureditev dodatka za delovno dobo z uveljavitvijo ZDR-1 predmet kolektivnega dogovarjanja, dodatek kot tak pa je sicer preživet institut. Iz zgodovinskega pregleda pravnih pravil izhaja, da je lahko za priznanje dodatka pravno pomembna le delovna doba pri zadnjem delodajalcu ter višina dodatka, določenega v odstotku plače v Kolektivni pogodbi.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožnik je imel pred zaposlitvijo pri toženki 18 let 11 mesecev in 2 dni delovne dobe. Pri toženki se je zaposlil 23. 11. 2001. Od sklenitve pogodbe je sprva prejemal dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako leto skupne delovne dobe. Od julija 2006 (po prenehanju veljavnosti Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti; SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97) do vključno januarja 2015 je prejemal 0,5 % dodatka za vsako leto delovne dobe, prej dosežene pri drugih delodajalcih, in 0,6 % dodatka za vsako leto zaposlitve pri toženki kot zadnjem delodajalcu. Od vključno februarja 2015 dalje pa mu je toženka izplačevala dodatek na delovno dobo z upoštevanjem le delovne dobe, prebite pri njej (po 0,6 % za leto delovne dobe), zato se mu je dodatek za delovno dobo znižal iz 19,2 % plače na 7,8 %.

9. Dopuščena pravna vprašanja so neločljivo povezana s širšim vprašanjem možnosti kolektivnega dogovarjanja glede vsebine oziroma višine dodatka za delovno dobo. Tako je v tem sporu v ospredju predvsem vprašanje, ali zakonski okvir omogoča dogovor tako glede pogojev (dolžine in načina upoštevanja delovne dobe) kot odmernega odstotka. Po presoji revizijskega sodišča jezikovna, sistemska in zgodovinska razlaga pravnega instituta dodatka za delovno dobo privedejo do zaključka, da so stranke Kolektivne pogodbe glede na veljavno pravno ureditev v času reševanja tega spora imele zakonsko zagotovljeno možnost ureditve dodatka na način, kot ga je zatrjevala toženka. Posledično je zmotna presoja sodišč nižjih stopenj glede temeljnega pravnega vprašanja.

10. V obravnavani zadevi je za rešitev spora pomembna vsebina in razlaga zakonskih določb in določb kolektivnih pogodb, glede katerih je bila dopuščena revizija. Po določbi prvega odstavka 9. člen ZDR-1 sta delodajalec in delavec pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v času trajanja delovnega razmerja dolžna upoštevati določbe tega in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. V skladu z drugim odstavkom 9. člena ZDR-1 se lahko s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon. V primerih iz 33., 54., 59., 94., 120., 132., 144., 158., 172. in 222. člena zakona pa se s kolektivno pogodbo lahko določi tudi drugače (tretji odstavek 9. člena ZDR-1). Po prvem odstavku 129. člena ZDR-1 delavcu pripada dodatek za delovno dobo. V skladu z drugim odstavkom se višina dodatka določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Po prehodni določbi ZDR-1 v 222. členu ZDR-1 ohranijo delavci, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 odstotkov od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, tak dodatek, razen če je s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določeno drugače. Na ravni dejavnosti, v kateri je zaposlen tožnik, 48. člen Kolektivne pogodbe določa, da če ni v podjetniški kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca določeno drugače, delavcu pripada dodatek na delovno dobo v višini 0,6 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto zaposlitve pri zadnjem delodajalcu.

11. Sodišči nižjih stopenj sta svojo presojo gradili na stališču, da Kolektivna pogodba ne more zožiti obsega priznavanja delovne dobe pri ugotavljanju višine dodatka za delovno dobo iz skupne dobe na dobo, doseženo pri zadnjem delodajalcu, ker naj bi termin „delovna doba“ pomenil celotno doseženo delovno dobo ne glede na delodajalca in da „višina dodatka“ pomeni le odstotkovno prilagajanje. To naj bi izhajalo že iz 129. člena ZDR-1.

12. Zakonski pojem „delovna doba“ iz 129. člena ZDR-1 ne pomeni samoumevno in samodejno vključevanja celotne delovne dobe, ne glede na to, pri katerem delodajalcu je bila izpolnjena. Zgodovinski in sistemski pregled tega instituta namreč kažeta na drugačno razlago. Dialog med socialni partnerji, ki se je odrazil v sklenjenih kolektivnih pogodbah in v zakonskem besedilu, kaže na stalno potrebo po spreminjanju tega instituta v smeri zmanjševanja njegove kogentnosti in poudarjanju večjega pomena kolektivnega dogovora med delodajalci in delavci. Tako je že SKPgd v eni od svojih prejšnjih verzij v prehodni določbi 68. člena predvidevala črtanje določb o dodatku za delovno dobo, vendar se to kasneje ni uresničilo (Ur. l. RS, št. 113/2002). Za tožnika je ob sklenitvi delovnega razmerja pri toženki (23. 11. 2001) veljala določba 47. člena SKPgd, po kateri se dodatek odmeri za skupno delovno dobo v višini 0,5% osnovne plače delavca. Z uveljavitvijo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), to je s 1. 1. 2003, je za tožnika ostala v veljavi enaka pravna ureditev, in sicer glede na prehodno določbo 238. člena, ki je določal, da delavci, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5% od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, tak dodatek ohranijo, ne glede na višino dodatka, določeno s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, razen če je s to pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi določen višji dodatek. Vsebina pravice do dodatka za delovno dobo je bila tako urejena in pravno varovana z zakonom. Delodajalci (tudi toženka) niso mogli s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače urediti dodatka za delovno dobo, čeprav je SKPgd prenehala veljati 30. 6. 2006 in čeprav je to načelno omogočal 72. člen predhodno veljavne Kolektivne pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in naslednji)1. Zato je ne glede na določbo tedaj veljavne kolektivne pogodbe tožnik za julij 2006 prejel dodatek za delovno dobo, ki je upošteval celotno delovno dobo pri vseh delodajalcih, saj bi bila drugačna razlaga z upoštevanjem dobe pri le zadnjem delodajalcu v nasprotju z določbo 238. člena ZDR.

13. Do poglavitne razlike na zakonski ravni je prišlo z uveljavitvijo ZDR-1 (12. 4. 2013). Ta v 222. členu določa, da delavci ohranijo obstoječi dodatek za delovno dobo, razen če je s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določeno drugače. Kot pravilno opozarja revizija, ZDR-1 ne govori več le o višjem dodatku (kot prej 238. člen ZDR), temveč o drugačni ureditvi (višine) dodatka. Dodatno revizija utemeljeno opozarja, da ureditev izračuna (višine) dodatka ne more predstavljati le višino odstotka, temveč je lahko pri tem v skladu z načelom (kolektivne) avtonomije strank predmet dogovora tudi upoštevana doba. Ta je bila s Kolektivno pogodbo določena kot doba pri zadnjem delodajalcu, vendar z višjim odmernim odstotkom 0,6 % za vsako leto. Takšna pravna ureditev je sicer res manj ugodna za tožnika, ker izgubi dodatek za delovno dobo pri prejšnjih delodajalcih, vendar pa je za nekatere delavce tudi ugodnejša, saj nagrajuje zvestobo sedanjemu delodajalcu.

14. Določba 129. člena ZDR-1 je pomensko odprta in ne določa niti minimuma višine dodatka niti dolžine in načina upoštevanja delovne dobe pri določitvi dodatka za delovno dobo2. Tako je strankam kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti prepuščeno, da samostojno uredijo višino dodatka za delovno dobo, torej tako dolžino in način upoštevanja delovne dobe kot tudi odmerni odstotek. Ob predstavljeni ureditvi zakon razen samega priznavanja pravice do dodatka za delovno dobo, ne opredeli niti pogojev (dolžine in načina upoštevanja delovne dobe) niti višine v smislu odmernega odstotka, zato je jasno, da je oboje stvar kolektivnega urejanja.

15. Prvega odstavka 129. člen ZDR-1 ni mogoče razlagati tako, da se pri dodatku na delovno dobo vedno upošteva vsa delovna doba, ne glede na to, pri katerem delodajalcu je dosežena (odgovor na prvo dopuščeno vprašanje). Določbi 9. in 222. člena ZDR-1 je treba glede na navedeno razlagati tako, da sta predmet kolektivnega dogovarjanja lahko tako dolžina in način upoštevanja delovne dobe kot odmerni odstotek, saj oboje ustreza zakonskemu pojmu „višina dodatka“ iz 129. člena ZDR-1 (odgovor na drugo dopuščeno vprašanje). Dodatek za delovno dobo se na podlagi 48. člena v konkretnem primeru upoštevne Kolektivne pogodbe prizna le za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu (odgovor na tretje dopuščeno vprašanje).

16. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v dosedanjem ugodilnem delu.

17. Glede na spremenjen uspeh v postopku mora tožnik toženki povrniti stroške celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Glede na priglašene stroške zastopanja po odvetniku znašajo stroški toženke v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015): za odgovor na tožbo 200 točk (tar. št. 19/1), za prvo pripravljalno vlogo 200 točk (tar. št. 19/1), za pritožbo 250 točk (tar. št. 15/4), za predlog za dopustitev revizije 250 točk (tar. št. 15/7), za revizijo 150 točk (tar. št. 15/6 v zvezi s 15/8) in za materialne stroške navedenih dejanj 2 % v višini 21 točk, skupaj 1.071 točk oz. 491,59 EUR. Ob upoštevanju 22 % DDV znašajo skupno stroški zastopanja po odvetniku 599,74 EUR. Iz naslova prijavljenih stroškov sodnih taks mora tožnik toženki povrniti pritožbeno takso v višini 84,00 EUR. Skupno mora tožnik povrniti toženki pravdne stroške v znesku 683,74 EUR (od tega za postopek pred sodišči prve in druge stopnje v znesku 455,27 EUR, pred revizijskim sodiščem pa v znesku 228,47 EUR).

-------------------------------

1 Po tretjem odstavku 72. člena te Kolektivne pogodbe se v primeru prenehanja veljavnosti določbe SKPgd o dodatku za skupno delovno dobo v višini 0,5% osnovne plače delavca, tako določen dodatek nadomesti z dodatkom za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu v višini 0,6% osnovne plače delavca; določba bi stopila v veljavo naslednji mesec po prenehanju veljavnosti določbe SKPgd in se uporabljala le v primeru, če v podjetniški kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca ne bi bilo določeno drugače.

2 Tudi iz zakonodajnega predloga ZDR-1 (Poročevalec DZ RS, EVA št. 2010-2611-0064), konkretno iz komentarja k 129. členu izhaja, da je zakonodajalec predvidel, da bodo tako pogoji za pridobitev pravice kot sama višina določeni v kolektivnih pogodbah na ravni dejavnosti.

Ključne besede:
dodatek za delovno dobo
višina dodatka
dodatek
olektivna pogodba

Zadnji članki iz rubrike:

20.5.2019 8:08:19:
Transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas

5.5.2019 16:36:26:
Ugotovitev obstoja delovnega razmerja - civilnopravne pogodbe - novinarstvo

23.4.2019 8:27:15:
Davčna napoved na podlagi samoprijave - začetek postopka o prekršku - uradno dejanje pristojnega organa

23.4.2019 8:13:48:
Povračilo stroškov za prehrano - regres za letni dopust

23.4.2019 8:03:19:
Plačilo regresa za letni dopust - rok za izplačilo - drug prejemek iz delovnega razmerja

Najnovejši članki:

22.5.2019 14:19:28:
Slovenski podjetniški sklad objavlja nov vavčer: Vavčer za statusno preoblikovanje družb

21.5.2019 6:55:31:
Vlada sprejela mnenje o Predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju

21.5.2019 6:51:28:
Vlada izdala uredbo za zvišanje trošarine na tobačne izdelke

20.5.2019 11:14:42:
Zakon o spremembi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2F)

20.5.2019 11:09:36:
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-2U)

Izobraževanja
Centralni tečaj: 1€ = 239,640 SIT