Opravilna številka: sodba U 975/2001
Datum: 18.04.2002

JEDRO: Določbe 34. in 1. odstavka 40. člena ZDDV je potrebno v vsakem primeru v celoti upoštevati in navesti dovolj podroben opis vrste opravljene storitve in njeno količino, da se izključi kakršenkoli dvom o tem, kakšna storitev je bila opravljena in v kakšni količini. Opis storitev na računih le z navedbo "stroški nadzora", kot je v obravnavanem primeru, ni dovolj določen, količine opravljenih storitev pa računi sploh ne vsebujejo, saj samo navedba vrednosti storitev glede na zakonske določbe ne zadošča.

ZADEVA:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A z dne 12.12.2000, s katero je prvostopni organ pri AA s.p. iz A ugotovil nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost in mu naložil plačilo premalo plačanega davka z obrestmi. Tožniku je bil v postopku s sklepom z dne 28.12.2000 priznan status stranskega udeleženca. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik davčnemu zavezancu AA s.p. izdal tri račune s številkami 41/99, 52/99 in 20/2000, na podlagi katerih je zavezanec uveljavljal odbitek vstopnega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV). Prvostopni davčni organ je za navedene tri račune ugotovil, da ne ustrezajo določbam 34. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 in 17/00, v nadaljevanju ZDDV) v povezavi s 40. členom ZDDV in zato štel, da zavezanec nima pravice do odbitka vstopnega DDV po stopnji 19 %. Po določbi 1. in 6. odstavka 40. člena ZDDV sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca pri uvozu blaga ali kot prejemnik storitev, če je to blago oziroma storitev uporabil oziroma jih bo uporabil za opravljanje svoje dejavnosti od katere se plačuje DDV. Davčni zavezanec sme med drugim vstopni DDV odbiti le, če je izkazan na računih iz 34. člena ZDDV. Pravilnik o izvajanju ZDDV (Uradni list RS, št. 4/99, 45/99, 10/99, 17/99, 19/00 in 27/00, v nadaljevanju PZDDV) v 78. členu natančneje določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko prizna pravica do odbitka vstopnega DDV, pri tem je prvi pogoj, da računi za prejeto blago ali opravljene storitve vsebujejo vse predpisane podatke po 34. členu ZDDV. Če niso izpolnjeni vsi taksativno našteti pogoji, davčni zavezanec nima pravice do odbitka vstopnega DDV. Na računu, izdanem davčnemu zavezancu je bistven element opis storitve, iz katerega morata biti vrsta in obseg storitve jasno in nedvomno razvidna, zato le navedba "storitve nadzora", kot je bilo v obravnavanem primeru, ne more biti jasen in nedvomen opis storitve, saj ni razvidno za kakšno storitev gre, predvsem pa ne, kakšen je obseg te storitve in ni mogoče zaključiti, da sporni računi vsebujejo vse obvezne sestavine po 34. členu ZDDV.

Tožeča stranka izpodbija odločitev tožene stranke zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in smiselno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Ponavlja vse razloge iz pritožbe in navaja določbe 34. člena ZDDV in 63. člena PZDDV o vsebini, ki jo morajo vsebovati računi. Publikacija Ministrstva za finance št. 720-2/99-2 z dne 04.11.1999 "Račun v sistemu DDV" pojasnjuje, da je na računih potrebno zagotoviti podatke o opravljeni storitvi s tem, da je ta podatek lahko opis storitev, kot je dogovorjen v pogodbi, publikacija pa ne omenja navajanje pogodbe na računu. Tožnica je zaradi tega, ker z zakonom ni natančno opredeljeno, kako naj bi se glasil opis storitve, kot merilo uporabila navedeno publikacijo. Trije izdani računi, ki so bili predmet postopka vsebujejo navedeni opis storitve, saj je bila storitev dogovorjena s pogodbo. Davčne obveznosti ne morejo biti predpisane za nazaj s spreminjanjem predpisov ali tolmačenj predpisov, saj bi bila s tem ogrožena ena od temeljnih pravic strank, to je pravica do gotovosti, ko mora stranka vnaprej poznati svoje davčne obveznosti. V postopku je bilo kršeno načelo materialne resnice, saj davčni organ ni ugotovil resničnega dejanskega stanja in vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Sklicuje se tudi na sklep Vlade Republike Slovenije, sprejet na 114. seji dne 17. 06. 1999, ki zadolžuje Davčno upravo Republike Slovenije in Carinsko upravo Republike Slovenije, da pri opravljanju nadzora nad izvajanjem Zakona o davku na dodano vrednost ob morebitnih nejasnostih upoštevata pravno načelo "v dvomu v prid zavezanca". Z izpodbijano odločbo se ne strinja in je prepričana, da je bil opis storitve popoln, saj je bila kot vrsta storitev opredeljena storitev nadzora, kot količina pa vrednost storitve in meni, da ima kupec pravico do odbitka vstopnega DDV. Davčni organ nima zakonskega pooblastila, da bi o vprašanju zadostnega oziroma pomanjkljivega opisa storitve v smislu DDV odločal po prostem preudarku in na ta način škodoval davčnemu zavezancu. Smiselno predlaga, da se odločba odpravi. Predlaga pa tudi, da se AA s.p. povrne plačani DDV na podlagi prvostopne odločbe in da sodišče toženi stranki naloži povračilo škode zaradi izgubljenega dobička in izgubljenega poslovnega ugleda.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Dne 31.01.2002 je svojo udeležbo v tem postopku prijavilo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa.

Tožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Po določbi 1. odstavka 34. člena ZDDV mora račun, izdan davčnim zavezancem, vsebovati obvezne podatke, med katerimi je tudi podatek o vrsti in količini opravljenih storitev. V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali navedba "stroški nadzora" na treh računih, ki jih je izdala tožeča stranka in so predmet tega postopka, predstavlja jasen in nedvomen opis opravljene storitve s smislu določb 34. člena ZDDV in 63. člena PZDDV, ki določata, katere podatke mora vsebovati račun, izdan davčnim zavezancem, da le-ti smejo po 1. odstavku 40. člena ZDDV pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV. Te določbe je potrebno v vsakem primeru v celoti upoštevati in navesti dovolj podroben opis vrste opravljene storitve in njeno količino, da se izključi kakršenkoli dvom o tem, kakšna storitev je bila opravljena in v kakšni količini. Sodišče ugotavlja, da opis storitev na računih le z navedbo "stroški nadzora", kot je v obravnavanem primeru ni dovolj določen, količine opravljenih storitev pa računi sploh ne vsebujejo, saj samo navedba vrednosti storitev glede na zakonske določbe ne zadošča. Po presoji sodišča je zato odločitev tožene stranke, ko je štela, da navedba "storitve nadzora" (pravilno "stroški nadzora") v obravnavanem primeru ne predstavlja jasnega in nedvomnega opisa storitve, saj ni razvidno za kakšno storitev gre, predvsem pa ni razviden obseg opravljene storitve, pravilna.

Glede na navedene določbe ZDDV, ki določajo vsebino računov, je sklep Vlade Republike Slovenije z dne 17.06.1999, ki zadolžuje Davčno upravo Republike Slovenije in Carinsko upravo Republike Slovenije, da pri opravljanju nadzora nad izvajanjem ZDDV ob morebitnih nejasnostih upoštevata pravno načelo "v dvomu v prid zavezanca" neupošteven, saj glede na navedene določbe 34. in 40. člena ZDDV že v času izstavitve spornih računov ni bilo dvoma o tem, kaj mora račun v sistemu obračunavanja in plačevanja DDV vsebovati.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da davčni organ nima zakonskega pooblastila, da bi o vprašanju zadostnega oziroma pomanjkljivega opisa storitve v smislu DDV odločal po prostem preudarku in na ta način škodoval davčnemu zavezancu sodišče ugotavlja, da davčni organ v obravnavanem primeru ni odločal po prostem preudarku, temveč je le presojal, ali računi izpolnjujejo pogoje, ki jih določa ZZDV za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV.

Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je o zadevi odločalo na nejavni seji, ker so bila v postopku za izdajo upravnega akta vsa tista dejstva, ki so pomembna za odločitev pravilno, popolno in med strankama tudi nesporno ugotovljena.

Zadnja sprememba: 10.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si