Pri ugotavljanju središča življenjskih interesov imajo prednost osebni interesi pred ekonomskimi.

Evidenčna številka: UP00015239

Datum odločbe: 29.08.2018

Senat, sodnik posameznik: Vlasta Švagelj Gabrovec (preds.), Nevenka Đebi (poroč.), Violeta Tručl

Področje: DAVKI

Institut: ugotavljanje rezidentskega statusa - središče življenjskih interesov

Jedro

Pri ugotavljanju središča življenjskih interesov imajo prednost osebni interesi pred ekonomskimi.

Rezidentski status za namene Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja se ne sme določiti vnaprej in na splošno v okviru postopka ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2, še pred uveljavljanjem pravic iz Konvencije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ (Finančna uprava) je z izpodbijano odločbo v zadevi ugotavljanja rezidentskega statusa odločil, da se zahteva tožnika za priznanje statusa nerezidenta Slovenije od 1. 1. 2005 zavrne. Tožnik se po Zakonu o dohodnini (ZDoh-2) šteje za rezidenta Republike Slovenije.

2. Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik dne 21. 4. 2015 vložil vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa. Iz vloge in priloženih listin je razvidno, da se je tožnik v vprašalniku z dne 21. 4. 2015 opredelil za davčnega rezidenta druge države in sicer navaja, da je zaposlen in prebiva v Nemčiji, da žena in otroci, ki so sicer že odrasli, prebivajo v Sloveniji in živijo v lastnem gospodinjstvu. Tožnik je nadalje navedel, da so obiski v Sloveniji redni in da tu preživlja dopuste ter praznike. Nadalje iz izpodbijane odločbe izhaja, da je iz podatkov davčnega registra razvidno, da je tožnik dne 3. 4. 2015 odjavil stalno prebivališče na naslovu v Sloveniji, ... in ima na prejšnjem naslovu stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivanje. Na podlagi uradnih podatkov Geodetske uprave Republike Slovenije je tožnik v Sloveniji solastnik stanovanjske hiše na naslovu začasnega prebivališča v ... Na tem naslovu prebivajo tudi njegova zakonska partnerica A.A. in otroka B.B. in C.C. Glede na to pristojni organ meni, da je središče življenjskih interesov tožnika v Sloveniji, saj ima v Sloveniji na razpolago stalen dom na naslovu začasnega prebivališča. Prav tako ima tožnik v Sloveniji svojo družino. V sled vsega navedenega je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnik ni prenesel središče svojih življenjskih interesov v tujino. Tožnik je v tujini samo zaposlen in ima tam prijavljeno prebivališče, kar pomeni, da je tožnik le ekonomski migrant, središče njegovih življenjskih interesov pa ostaja v Sloveniji.

3. Drugostopenjski organ (Ministrstvo za finance), je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Z izpodbijano odločitvijo se strinja, obenem pa spreminja oz. dopolnjuje njene razloge. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ napačno kot pravno podlago za presojo statusa rezidentstva navedel določbe Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja (Konvencija), saj za to v navedenem postopku ni bilo podlage. Zatrjevanje tožnika, da ga tuja država šteje za svojega davčnega rezidenta, kar izkazuje s potrdilom tujega davčnega organa, na ugotavljanje statusa rezidenta v Sloveniji, ki se opravi po ZDoh-2, ne vpliva. Za ugotavljanje statusa rezidentstva z uporabo določb Konvencije pa ni podlage. V skladu s spremenjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (sodba št. X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015) je namreč rezidentski status za namene Konvencije relevanten šele v postopku davčne odmere, če zavezanec izkaže, da ga za rezidenta v svojem notranjem pravu šteje tudi država vira. Pravna podlaga za določitev statusa rezidentstva v danem primeru je lahko le 6. člen ZDoh-2, po kateri je zavezanec rezident Slovenije, če ima središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Pri določanju rezidentskega statusa posameznika pa se po komentarju Vzorčne konvencije OECD in Vzorčne konvencije OZN upoštevajo predvsem posameznikove družinske in družbene povezave, njegove poklicne, politične, kulturne ali druge podobne dejavnosti. S tem se šteje, da posameznik središče svojih življenjskih interesov ni prenesel v državo, v kateri dela, če je obdržal prebivališče, družino in lastnino v državi, v kateri je delal in prebival pred odhodom v tujino. Okoliščine, ki se torej upoštevajo pri presoji, so zakonec ali zunajzakonski partner oz. otroci in drugi vzdrževani družinski člani, ki so v Sloveniji, osebno premoženje v Sloveniji, družbene vezi v Sloveniji, ekonomske vezi s Slovenijo ipd.. Glede na navedeno, se drugostopenjski organ strinja, da tudi po tem, ko je tožnik v Sloveniji odjavil stalno prebivališče, ostaja rezident Slovenije, saj je središče življenjskih interesov ohranil v Sloveniji. Čeprav je žena v Sloveniji ostala zaradi nege bolne mame, družina v Sloveniji predstavlja močno osebno vez, katere del je tudi dejstvo, da tožnik tu ohranja bivališče, ki je v njegovi solasti, kamor se redno vrača. S tujo državo so (po datumu odjave stalnega prebivališča) izkazane le iste okoliščine, ki so vezane na opravljanje zaposlitve v tujini (te predstavljajo ekonomski interes), saj tožnik ne navede nobenih drugih družbenih oz. socialnih okoliščin, ki bi ga vezale na tujo državo.

4. Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijano odločbo. V tožbi navaja, da je zaposlen v Nemčiji pri nemškem delodajalcu od dne 11. 9. 1989 in je od leta 1994 rezident Nemčije. Leta 1994 je prišla k njemu v Nemčijo živet tudi žena A.A. Oba sta zavezanca za davčno napoved v Nemčiji, kjer imata tudi zdravstveno zavarovanje, socialno zavarovanje in pokojninsko zavarovanje, tako da nista v Sloveniji upravičena do nobenega denarnega nadomestila. Nadalje tožnik navaja, da ni dnevni migrant, niti ekonomski migrant, pač pa je redno zaposlen v Nemčiji, kjer plačuje vse davke in obveznosti. V Sloveniji preživlja samo dopust in praznike do 60 dni v letu. Njegova žena A.A. začasno živi v Sloveniji od aprila 2013 zaradi bolne mame, ki je potrebna celotne nege. Tožnik meni, da ne more biti rezident dveh držav in nikoli po letu 1989 ni živel v Sloveniji več kot 183 dni v letu, kvečjemu 30 do 60 dni v letu.

5. Tožnik je po pozivu sodišča imenoval pooblaščenko za vročanje pisem v Republiki Sloveniji, C.C.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločitev obeh upravnih organov pravilna in zakonita, prav tako sodišče soglaša z razlogi, ki jih je ob zavrnitvi pritožbe navedla tožena stranka v svoji odločbi ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje tudi v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

9. Sporno v zadevi je stališče tožene stranke, da se tožnik za davčne namene šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2005 dalje. Med strankama ni sporno, da je tožnik imel uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji do dne 3. 4. 2015 in s tem dnem odjavil stalno prebivališče na naslovu ... in ima na tem naslovu prijavljeno začasno prebivanje. Prav tako ni sporno, da na naslovu začasnega prebivališča v Sloveniji živi tožnikova žena A.A., zaradi nege bolne mame ter tožnikovi otroci, ki so odrasli in živijo v lastnem gospodinjstvu.

10. ZDoh-2 v 6. členu določa, da je oseba rezident Slovenije, v katerem koli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od pogojev, ki so v tem členu taksativno navedeni, med katerim je na prvem mestu naveden pogoj, da ima oseba uradno prijavljeno stalno bivališče v Sloveniji. Nesporno je, da je imel tožnik uradno prijavljeno stalno prebivališče do dne 3. 4. 2015 v Sloveniji, kar pomeni, da je bil do tega dne že po določbi 1. točke 6. člena ZDoh-2 izpolnjen pogoj, zaradi katerega je tožnika šteti za rezidenta Slovenije.

11. Med strankama je nadalje sporno ali tožnik od dne 3. 4. 2015, po tem, ko v Sloveniji nima več stalnega bivališča, temveč le začasno bivališče, še vedno velja za rezidenta Republike Slovenije. Pri presoji omenjenega vprašanja je po mnenju sodišča odločilna 5. točka 6. člena ZDoh-2, ki opredeljuje posameznikov rezidentski status z ugotovitvijo konkretno dejanskih okoliščin. V 5. točki 6. člena ZDoh-2 je določen pogoj, da ima oseba svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Gre za pogoj, na katerega se pri svoji odločitvi sklicujeta tudi prvostopni in drugostopni organ. Rezidenčna vez je lahko formalna (npr. prijavljeno stalno bivališče, zaposlitev) ali dejanska (običajno bivališče v Sloveniji, središče osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji). V zvezi z ugotavljanjem navedenih pogojev se je v sodni praksi oblikovalo stališče, po katerem se kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov zaradi določitve statusa rezidentstva presoja na enak način, kot se ga presoja pri uporabi tako imenovanih prelomnih pravil iz posameznih mednarodnih konvencij. V sodni praksi je tudi zavzeto stališče, da imajo pri ugotavljanju središča življenjskih interesov prednost osebni interesi, pred ekonomskimi.

12. Tožnik meni, da ne more biti rezident v dveh državah in sicer smiselno iz pravil Mednarodnih konvencij o izogibanju dvojnemu obdavčenju. Sodišče ugotavlja, da je že drugostopenjski organ v odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil, pravilno pojasnil, da se rezidentski status za namene Konvencije, ne sme določiti vnaprej in na splošno v okviru postopka ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2, še pred uveljavljanjem pravic iz Konvencije. Rezidentski status za namene Konvencije je relevanten šele v postopku davčne odmere, če zavezanec izkaže, da ga za rezidenta v svojem notranjem pravu šteje tudi država vira. Če namreč davčni zavezanec želi uveljavljati svoje pravice po Konvenciji, mora plačnik davka v skladu s tretjim odstavkom 260. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) predložiti davčnemu organu zahtevek prejemnika dohodka za zmanjšanje ali oprostitev davka.

13. V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje rezidentskega statusa v davčne namene, ki se skladno z ZDoh-2 in ustaljeno sodno prakso ugotavlja izključno na podlagi slovenske notranje zakonodaje, v kateri v času odločanja ni podlage za uporabo Konvencije, kar v tožbi uveljavlja tožnik.

14. Po presoji sodišča je davčni organ, rezidentski status tožnika pravilno presojal tako po 1. kot 5. točki 6. člena ZDoh-2. Sodišče soglaša z ugotovitvami prvostopnega in drugostopnega organa, da je tožnik tudi center življenjskih interesov ohranil v Sloveniji, kjer se vrača za čas dopusta in praznikov. Ugotovljeno je, da je tožnik solastnik nepremičnine v Sloveniji, kjer je ohranil začasno prebivališče na naslovu ..., kjer živijo tako njegova zakonska partnerica A.A. in otroka B.B. in C.C., ki sta sedaj zaposlena in živita v lastnem gospodinjstvu. Ta vez je tesnejša kot vez z Nemčijo, kamor je odšel zaradi svoje zaposlitve in ekonomskega interesa, kjer ga veže torej le ekonomska vez, delovno razmerje in nastanitev med delovnimi dnevi.

15. Po presoji sodišča so bile v danem primeru relevantne okoliščine pravilno ugotovljene. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno dejansko stanje in uporabljeno materialno pravo. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita. Sodišče v postopku ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti ni ugotovilo kršitev citiranih členov, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe; Zakon o dohodnini (2006) - ZDoh-2 - člen 6, 6-5