Opravilna številka: sodba U 833/2001
Datum: 18.04.2002

JEDRO: Podatek o vrsti in količini prodanega blaga je po 5. točki 34. člena ZDDC obvezna sestavina računa, ki se izda davčnim zavezancem. Davčni zavezanec sme odbiti vstopni davek samo, če je izkazan na računih iz 34. člen ZDDV (šesti odstavek 40. člena ZDDV). Na pravico do odbitka vstopnega davka se neposredno veže pravica do vračila: če gre za zavezance s sedežem v Sloveniji, izrecno (53. člen), če nimajo sedeža v Sloveniji, pa za njih ob smiselni uporabi citiranih določb in na podlagi prvega odstavka 54. člena ZDDV velja isto.

ZADEVA:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika proti odločbi davčnega organa prve stopnje, po kateri se zahtevek tožnika kot davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji, za vračilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) zavrne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnik podal zahtevo za vračilo DDV in v prilogi predložil račune, po katerih je bil DDV obračunan. Ker pa na računih ni podatka o vrsti in količini prodanega blaga oziroma opravljenih storitev, je po presoji tožene stranke prvostopni organ ravnal pravilno, ko je odločil, da tožnik do vračila vstopnega davka po teh računih ni upravičen. Pri tem se tožena stranka najprej sklicuje na tiste določbe Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 - v nadaljevanju: ZDDV) in Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99, 45/99, 59/99 - v nadaljevanju Pravilnik), ki urejajo oziroma omogočajo vračilo DDV davčnim zavezancem, ki v Sloveniji nimajo sedeža (54. člen ZDDV in 97. do 100. člen Pravilnika) in jih tudi v celoti citira. Posebej pa poudari, da je za vračilo davčnemu zavezancu, ki v Sloveniji nima sedeža, po 5. točki 100. člena Pravilna predpisana tudi reprociteta. Iz tega pa po presoji tožene stranke sledi, da so pogoji, ki po ZDDV veljajo za tožnika, enaki kot pogoji za domače davčne zavezanca in da morajo torej tudi tuji davčni zavezanci izpolnjevati pogoje po ZZDV glede obveznih podatkov na računu, kot to velja za domače zavezance. V nadaljevanju tožena stranka citira še 33. člen ZDDV, po katerem se račun obvezno izda, ter celotni 34. člen ZDDV, skupaj z ustrezno določbo Pravilnika (63. člen), ki določa tiste podatke, ki jih mora račun, izdanim davčnim zavezancem, obvezno vsebovati, in med katerimi je tudi podatek o vrsti in količini prodanega blaga oziroma opravljenih storitev. V 6. točki 40. člen ZDDV pa je med pogoji za odbitek vstopnega davka posebej določeno, da sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV samo, če je izkazan na računih iz 34. člena ZDDV. In ker v konkretnem primeru računi, ki so podlaga za vložitev zahtevka za vračilo DDV, tega podatka in s tem obvezne sestavine računa iz 5. točke prvega odstavka 34. člena ZDDV ne vsebujejo, gre za račun, izdan davčnemu zavezancu, tožena stranka zaključi, da ni pravne podlage za priznanje pravice iz takega računa. Kolikor tožnik meni, da ni davčni zavezanec, pa to pomeni, da tudi ne bi bil upravičen do vračila DDV na podlagi 54. člena ZDDV.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - v nadaljevanju: ZUS) in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in samo odloči o zahtevku, tako, da mu godi, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi, da sodišče naloži toženi stranki, da mu povrne stroške postopka. V tožbi navaja, da je tožeča stranka s predložitvijo zahtevka in originalnih računov ter potrdilom, da je tožnik zavezanec za DDV v Avstriji, izpolnila vse zahteve iz 54. člena ZDDV in iz Pravilnika. o zahtevah, ki jih navaja tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, navedena predpisa ne govorita, tako tudi ne, da bi morali priloženi računi vsebovati podatek o vrsti in količini prodanega blaga oziroma opravljenih storitev, ki ga predpisuje 5. točke prvega odstavka 34. člena ZDDV. Za vračilo davka tujcu po prepričanju tožeče stranke ta pogoj ne velja, kot se tudi sicer ne zahteva, da so računi tujcu izdani v skladu s 34. členom ZDDV. V 34. členu je namreč predpisana vsebina računov, ki se izdajajo med davčnimi zavezanci. V konkretnem primeru pa ne gre za takšno situacijo, saj tožnik ni zavezanec za DDV v Sloveniji in torej ni zavezanec z vidika ZDDV. Zato ni treba, da so izpolnjeni pogoji iz 34. člena, hkrati pa tudi ni podlage za smiselno uporabo 40. člena ZDDV, na katerega se sklicuje tožena stranka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Po določbah 54. člena ZDDV se vrača vstopni DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v Sloveniji. Že iz predmeta urejanja torej izhaja, da se določba nanaša in s tem davčna ugodnost lahko uveljavi samo s strani davčnih zavezancev, oziroma da drugačen njihov položaj vračila DDV izključuje. Zato so nelogične, hkrati pa tudi brez podlage tožbene trditve, po katerih tožnik, ki je vložil zahtevo za vračilo kot davčni zavezanec, obenem takšen svoj status zanika, in jih je zato pravilno zavrnila kot neutemeljene že tožena stranka.

Po določbi prvega odstavka 54. člena ZDDV ima pravico do vračila vstopnega DDV davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji in mu je bil DDV zaračunan na podlagi opravljenega prometa blaga oziroma storitev s strani davčnih zavezancev v Sloveniji, ali mu je bil zaračunan ob uvozu v Sloveniji, ob pogojih in na način, določen s tem zakonom. Na tej podlagi je po nespornih podatkih upravnih spisov tožnik vložil zahtevek za vračilo DDV ter zahtevku priložil račune, po katerih mu je bil DDV zaračunan in iz naslova katerih vračilo zahteva. Pri tem pa iz upravnih spisov izhaja, kot nesporno tudi, da so priloženi računi sicer izdani s strani davčnih zavezancev v Sloveniji, da pa ne vsebujejo podatka o vrsti in količini prodanega blaga oziroma opravljenih storitev. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni vsi pogoji za vračilo DDV tožniku. Ne sicer zaradi reprocitete, ki pomeni zgolj pogojevanje vračila davčnemu zavezancu, ki ima sedež v tujini, z enako možnostjo domačega davčnega zavezanca v tej tuji državi. Pač pa je, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podatek o vrsti in količini prodanega blaga po 5. točki 34. člena ZDDV obvezna sestavina računa, ki se izda davčnim zavezancem. Davčni zavezanec sme odbiti vstopni davek samo, če je izkazan na računih iz 34. člena ZDDV (šesti odstavek 40. člena ZDDV). Pravico do odbitka vstopnega davka se neposredno veže pravica do vračila: če gre za zavezance s sedežem v Sloveniji, izrecno (53. člen), če nimajo sedeža v Sloveniji, pa za njih ob smiselni uporabi citiranih določb in na podlagi prvega odstavka 54. člena ZZDV velja isto. Sicer pa zakon že v načelu daje enak položaj vsem davčnim zavezancem, ne glede na sedež, in torej tudi iz tega razloga, oziroma z vidika zakonske ureditve kot celote, v tem pogledu ni podlage za drugačno obravnavanje tožnika.

Ker je torej po povedanem odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) tožbo zavrnilo.

Zadnja sprememba: 10.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si