Računovodja.com : trgovina | pridružite se! | članki | pomoč | forum  Preklopi na starejšo različico
PrijavaUstvarite nov uporabniški račun

Dodaj vsebino na seznam priljubljenih vsebin Večje črke Manjše črke
Razširi 

VSL sodba I Cp 2651/2008, 10.12.2008

Opravilna številka: VSL sodba I Cp 2651/2008

Sodišče: Višje sodišče v Ljubljani

Oddelek: Civilni oddelek

Datum seje senata: 10.12.2008

Področje: obligacijsko pravo

Institut: zastaranje - zastaralni rok - gospodarska pogodba - terjatev iz gospodarske pogodbe - gospodarski subjekt - društvo - dejavnost društva - opravljanje pridobitne dejavnosti - namen pridobivanja dobička - pridobitna dejavnost društva

Zveza: ZGD člen 1, 1/2, 1, 1/2. ZDru člen 1, 22, 1, 22. OZ člen 13, 13/2, 13/3, 13/4, 349, 349/1, 13, 13/2, 13/3, 13/4, 349, 349/1.

JEDRO:

Tudi društvo lahko opravlja pridobitno dejavnost, zato je za odločitev, ali tožeča stranka uveljavlja terjatev iz gospodarske pogodbe, za katero velja triletni zastaralni rok, bistvena ocena, ali je organizacija dirk v speedwayu pridobitna dejavnost tožene stranke (društva) in ali iz nje izvira račun, na podlagi katerega tožeča stranka uveljavlja svojo terjatev. Pritožnica nima prav, da organiziranje dirk ni pridobitna dejavnost, ker društvo ne posluje z dobičkom, saj zadostuje le namen pridobivanja dobička.

IZREK:

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

OBRAZLOŽITEV:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Krškem z opr. št. I ... z dne ... in zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov pravdnega in izvršilnega postopka tožene stranke v višini 259,76 EUR.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ohrani v veljavi razveljavljeni sklep o izvršbi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je podana kršitev 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP), saj iz sodbe izhajajo nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in samimi temi listinami, ki se nahajajo v spisu. Opozarja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sklicuje na sklep Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. Pg 167/2006, iz katerega izhaja, da glede na majhno vrednost spora ni stvarno pristojno, in da ne gre za gospodarski spor, saj je društvo pravna oseba zasebnega prava. Pritožnica meni tudi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbi 346. in 349. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 do 40/07, v nadaljevanju OZ). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da sta pravdni stranki sklenili gospodarsko pogodbo, in je tako odločitev napačno oprlo na določbo 349. člena OZ, ki določa, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih. Opozarja, da za odločitev, ali gre v konkretnem primeru za sklenitev gospodarske pogodbe, ni pomembno, ali je tožeča stranka za toženo opravila storitev, za katero je registrirana v sodnem registru. Po mnenju pritožnice bi bilo treba v tem primeru uporabiti splošni petletni zastaralni rok, saj so gospodarske pogodbe tiste pogodbe, ki jih med seboj sklepajo gospodarski subjekti, kar pa tožena stranka ni, saj je registrirana kot društvo po Zakonu o društvih in ne kot gospodarska družba po Zakonu o gospodarskih družbah. Društvo pa po mnenju pritožnice predstavlja nepridobitno združenje, ki se ustanovi zaradi uresničevanja interesov članov, med katere pa ne sodi pridobitna dejavnost. Meni, da organiziranje dirk ne predstavlja pridobitne dejavnosti, ker tožena stranka trdi, da pokrije stroške prireditve brez realnih možnosti za ustvarjanje dobička. Pritožnica pa meni, da tudi v primeru, če je organizacija dirke pridobitna dejavnost, pa naročeno opravilo, izdelava vezenja na majicah, ni v zvezi z navedeno dejavnostjo.

Pritožba je bila v skladu z določbo 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožnica tako nima prav, ko zatrjuje, da je podana navedena kršitev, ker obstaja nasprotje med razlogi v izpodbijani sodbi in razlogi v sklepu Okrožnega sodišča opr. št. Pg 167/2006. Procesni sklepi, izdani v isti zadevi, namreč niso del dokaznega gradiva.

Po določbi 1. odst. 349. člena OZ je za uporabo tri letnega zastaralnega roka treba ugotoviti, ali gre v konkretnem primeru za terjatev iz gospodarske pogodbe. Po določbi 2. odst. 13. člena OZ so gospodarske pogodbe tiste pogodbe, ki jih sklepajo med seboj gospodarski subjekti. Pritožnica nima prav, da tožene stranke ni mogoče šteti za gospodarski subjekt po navedeni določbi, ker je registrirana kot društvo (pravna oseba zasebnega prava) in ne kot gospodarska družba po Zakonu o gospodarskih družbah. Pravnoorganizacijska oblika kot subjektivni kriterij po 3. odst. 13. člena OZ namreč ni edino merilo za presojo, ali govorimo o gospodarskem subjektu. Iz določbe 4. odst. 13. člena OZ je razvidno, da je (alternativno) merilo za opredelitev položaja gospodarskega subjekta tudi opravljanje pridobitne dejavnosti kot objektivni kriterij. Tako so po določbi 4. odst. 13. člena OZ gospodarski subjekti tudi druge pravne osebe, kadar se v skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo.

Pritožnica tudi nima prav, da društvo ne more opravljati pridobitne dejavnosti, ker gre v njegovem bistvu za nepridobitno združenje, ki se ustanovi z namenom uresničevanja interesov članov. Po določbi 1. člena Zakona o društvih (Ur.l. RS, št. 60/95, v nadaljevanju ZDru) je določeno, da društvo ne sme opravljati pridobitne dejavnosti kot svoje izključne dejavnosti, 22. člen ZDru pa dovoljuje opravljanje pridobitne dejavnosti pod pogoji, ki jih za opravljanje te dejavnosti določa zakon.

Obligacijski zakonik pojma pridobitne dejavnosti ne opredeli, lahko pa pri tem uporabimo definicijo Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 s spremembami; v nadaljevanju ZGD), glede na to, da je opravljanje pridobitne dejavnosti podlaga za opredelitev položaja gospodarskega subjekta (primerjaj N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem - 1. knjiga, str. 142). Po 2. odst. 1. člena ZGD je pridobitna dejavnost tista dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička. Pritožnica tako nima prav, da organiziranje dirk ni pridobitna dejavnost, ker društvo ne posluje z dobičkom, saj zadostuje le namen pridobivanja dobička. Glede na takšno materialnopravno podlago je pravno pomembna ugotovitev v zadevi, ali je organizacija dirk pridobitna dejavnost tožene stranke (društva) in ali iz nje izvira račun, na podlagi katerega tožeča stranka uveljavlja svojo terjatev.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 15. 2. 2007 navaja, da organizira dirke v speedwayu, kar šteje za opravljanje gospodarske dejavnosti. Finančna sredstva namreč pridobiva s prodajo vstopnic in z reklamiranjem. Po njenih navedbah račun tožeče stranke izvira iz gospodarske dejavnosti, saj so bile storitve, ki jih je opravila tožeča stranka, namenjene organiziranju dirk, kar pa tožena stranka opravlja kot gospodarsko dejavnost. Višje sodišče ugotavlja, da dejstvu, da so bile storitve po vtoževanem računu opravljene v zvezi z organiziranjem dirk, tožeča stranka ni ugovarjala. Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 1. odst. 349. člena OZ o triletnem zastaralnem roku, saj predstavlja terjatev iz vtoževanega računa terjatev iz gospodarske pogodbe. Ker je triletni rok že potekel (zapadlost računa 2. 7. 2002, predlog za izvršbo vložen 11. 9. 2006), je terjatev tožeče stranke zastarala in je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako ne razlogi, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo njegovo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka. Odločitev o stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.