7.3.4.1 Stroški blaga, materiala in storitev (točka I. pri črki L v izkazu poslovnega izida – AOP 128)

Sem spadajo:

• nabavna vrednost prodanega blaga in materiala,
• stroški porabljenega materiala
• stroški storitev

A)  Nabavna vrednost prodanega blaga in materiala (AOP 129)

V to rubriko vpisujemo odhodke iz kontov 70 oziroma 71 (nabavna vrednost prodanih materiala in blaga).

Nabavno vrednost prodanega blaga in materiala sestavljajo nakupna cena, uvozne in druge nevračljive nakupne dajatve (tudi davek na dodano vrednost, ki se ne povrne) ter neposredni stroški nabave in se zmanjša za dobljene popuste.

V primeru, da se je material ali blago prej zadrževalo v zalogah, je nabavna vrednost prodanega blaga in materiala odvisna od metode obračunavanja porabljenih zalog.

B)  Stroški porabljenega materiala (AOP 130)

Stroški porabljenega materiala so:

• stroški materiala – konto 400,
• stroški pomožnega materiala – konto 401,
• stroški energije – konto 402,
• stroški nadomestnih delov za osnovna sredstva in materiala za vzdrževanje osnovnih sredstev – konto 403,
• odpis drobnega inventarja in embalaže – konto 404,
• uskladitev stroškov materiala in drobnega inventarja zaradi ugotovljenih popisnih razlik – konto 405,
• stroški pisarniškega materiala in strokovne literature – konto 406 in
• drugi stroški materiala – konto 407

in v to rubriko vpisujemo seštevek vseh teh stroškov.

Stroški materiala so stroški osnovnega in pomožnega materiala ter kupljenih polproizvodov, delov, goriva in maziva. S stroški surovin so mišljeni stroški materiala, ki izhaja iz kmetijstva, gozdarstva ali rudarstva. Posebni stroški materiala so stroški porabljene energije.

Stvari drobnega inventarja, katerih posamična nabavna vrednost po dobaviteljevem obračunu ne presega 500 evrov, se lahko razporedijo med material – odpis drobnega inventarja (konto 404).

Pravila pri vrednotenju stroškov materiala:

• Če se cene v obračunskem obdobju na novo nabavljenih količinskih enot ali stroški na novo proizvedenih količinskih enot razlikujejo od cen oziroma stroškov količinskih enot iste vrste v zalogi, se lahko med letom za zmanjševanje teh količin uporablja metoda zaporednih cen (fifo) ali metoda tehtanih povprečnih cen vključno z metodo drsečih tehtanih povprečnih cen.
• Stvari drobnega inventarja, katerih posamična nabavna vrednost po dobaviteljevem obračunu ne presega 500 evrov, se lahko razporedijo med material.
• Drobni inventar, dan v uporabo, prenese podjetje takoj med stroške, lahko pa ga v obdobju, ki ni daljše od leta dni, postopoma prenaša mednje.
• Če se uporabljajo stalne (ocenjene, standardne) cene, se obračunavajo odmiki posebej po skupinah sorodnih stvari v zalogi oziroma posebej po posameznih projektih. Odmiki od stalnih cen se izračunavajo tako, da je zadoščeno sprotnemu vrednotenju zalog po SRS 4.15.
• Knjigovodska vrednost porabljenih zalog je strošek, knjigovodska vrednost prodanih zalog pa poslovni odhodek. Tako se šteje tudi vrednost pri popisu ugotovljenega primanjkljaja, za katerega ni nihče osebno odgovoren.
• Med stroški materiala in storitev ne sme biti postavk, ki bi še morale biti sestavni del neopredmetenih sredstev ali usredstvenih (aktivnih) časovnih razmejitev.
• Ocenjeni znesek vnaprej vračunanih stroškov materiala in storitev se izkazuje v postavkah, v katerih bi se sicer izkazovali takšni dejanski stroški materiala in storitev. Stroški se krijejo v breme ustrezne postavke udolgovljenih (pasivnih) časovnih razmejitev.

C)  Stroški storitev (AOP 134)

Stroški storitev so:

• stroški pri ustvarjanju proizvodov in opravljanju storitev – konto 410,
• stroški transportnih storitev – konto 411,
• stroški storitev v zvezi z vzdrževanjem – konto 412,
• najemnine – konto 413,
• povračila stroškov zaposlencem v zvezi z delom – konto 414,
• stroški plačilnega prometa, bančnih storitev, stroški poslov in zavarovalne premije – konto 415,
• stroški intelektualnih in osebnih storitev – konto 416,
• stroški sejmov, reklame in reprezentance – konto 417,
• stroški storitev fizičnih oseb, ki ne opravljajo dejavnosti, skupaj z dajatvami, ki bremenijo podjetje (stroški po pogodbah o delu, avtorskih pogodbah, sejnine zaposlencem in drugim osebam …) – konto 418 in
• stroški drugih storitev – konto 419

in v to rubriko vpisujemo seštevek vseh teh stroškov.

Pravila pri vrednotenju stroškov storitev:

• Stroški storitev so stroški, ki se ne štejejo kot stroški materiala, amortizacije ali dela.
• Stroški storitev so stroški prevoznih storitev, proizvajalnih stopenj, ki jih opravijo drugi, komunalnih storitev, telekomunikacijskih storitev, najemnin, zavarovalnih premij, storitev plačilnega prometa in podobni stroški, v širšem pomenu pa tudi stroški dajatev, ki niso odvisne od poslovnega izida in niso povezane s plačami, pa tudi stroški obresti. Med stroške storitev se štejejo tudi stroški po pogodbah o delu, pogodbah o avtorskem delu oziroma stroški storitev iz drugih pravnih razmerij, razen iz delovnega razmerja, nastalih s fizičnimi osebami. V vsakem primeru je treba razlikovati razčlenitev stroškov storitev po izvirnih vrstah od njihove razčlenitve po namenskih (funkcionalnih) skupinah, ki je vsaj v primeru vključevanja znotraj podjetja opravljenih storitev mogoča šele po končani razporeditvi vseh stroškov.
• Stroški najemnin so pri najemniku posebna naravna vrsta stroškov storitev le v primeru poslovnega najema. V primeru finančnega najema se zaradi vštevanja najemnine v vrednosti tako pridobljenih opredmetenih osnovnih sredstev v tej zvezi pojavljajo amortizacija in finančni odhodki.
• V nasprotju s teoretično opredelitvijo stroškov, po kateri je kot stroške mogoče obravnavati le zneske, ki se upravičeno pojavljajo pri nastajanju in razpečevanju poslovnih učinkov, se po tem standardu kot stroški lahko obravnavajo tudi tako imenovani nepotrebni stroški, čeprav jih ni mogoče vštevati v vrednost zalog proizvodov in nedokončane proizvodnje ter se pojavljajo takoj med odhodki. Iz opredeljevanja stroškov so izločeni le zneski, ki se pojavijo pri prevrednotovanju zalog materiala zaradi oslabitve, ker so neposredno prevrednotovalni popravek v okviru poslovnih odhodkov.
• Stroški razvijanja, ki se dolgoročno ne razmejujejo, se obravnavajo kot posebna vrsta stroškov storitev šele po končani razporeditvi stroškov. Če nastajajo v istem podjetju, se namreč obravnavajo najprej po ustreznih izvirnih vrstah. To velja tudi za stroške vzdrževanja, reklame in reprezentance, če so vanje všteti tudi lastni proizvodi oziroma znotraj podjetja opravljene storitve.
• Stroški po pogodbah o gradbenih delih se obračunavajo po metodi stopnje dokončanosti del.
• Stroški dajatev, ki niso vezane na plače, in stroški obresti se štejejo kot stroški storitev v širšem pomenu. Med stroške storitev v širšem pomenu se štejejo tudi stroški štipendij in šolnin, povezanih s poslovanjem podjetja, in podobni stroški.
• Odloženi stroški materiala in storitev, ki ostajajo med usredstvenimi (aktivnimi) časovnimi razmejitvami, se ne štejejo kot stroški materiala in storitev v duhu tega standarda.
• Med stroški materiala in storitev ne sme biti postavk, ki bi še morale biti sestavni del neopredmetenih sredstev ali usredstvenih (aktivnih) časovnih razmejitev.
• Ocenjeni znesek vnaprej vračunanih stroškov materiala in storitev se izkazuje v postavkah, v katerih bi se sicer izkazovali takšni dejanski stroški materiala in storitev. Stroški se krijejo v breme ustrezne postavke udolgovljenih (pasivnih) časovnih razmejitev.